Želodec predela hrano in jo asimilira. Tako kot pogoltnemo hrano moramo pogoltniti določeno situacijo, odnos, osebo. In to v nas zbuja občutek krivde, ker mi mislimo drugače kot bi se sicer izrazili.
Ko se ne zmoreš izraziti zaboli želodec. Ko nas zaboli želodec nam primanjkuje ljubezni zaradi občutkov krivde.
Bolečine v želodcu se velikokrat ne pojavijo po naključju, hrani se z našimi neugodji in trpljenjem. Z učenjem prepoznavanja “njegovega glasu” bomo lahko razumeli , kaj je njegovo sporočilo.
Bolečina v želodcu torej nima vedno le fizičnega izvora, temveč je lahko somatizacija nekaterih zadržanih čustvenih stanj.
To stanje »neprebavljivosti« čustev vodi v psihofizični konflikt: naš um odseva nesoglasje na telesu in v referenčnem organu sproži simptome. Bolečina v želodcu je ogenj, ki gori v našem želodcu, ga zapira, nam preprečuje jesti in prebaviti.
Skrbi, čustva, tesnoba, jeza, razočaranja, stres, najdejo želodec kot svoj ciljni organ in če nismo integrirali, sprejeli, prebavili tega, kar smo doživeli ali pretrpeli, se lahko manifestirajo motnje na tej ravni psihosomatske narave.
Želodec naj bi nas sicer emocionalno branil, da sprejmemo svet okoli nas , da ga lahko pogoltnemo.
Velikokrat lahko slišimo osebe izgovoriti, tega pa res ne morem prebaviti. Ali pa končno sem prebavil to situacijo. Ali pa od tega me boli želodec.
To so vse metafore, ki nakazujejo, da želodec ne more prebaviti konfliktov, morebitnih bolečih odnosov.
Simptomi so sporočila telesa nam, katerim moramo dati valenco na zavedni ravni temu kar se dogaja. Pekoč občutek, ki prihaja od znotraj je jasen jezik, nas vabi, da poskrbimo zase.
Govori o trpljenju duše , prisiljene v situacije, ki ji ne pripadajo.Na drugi ravni pa nakazuje pot, ki bi jo jaz želel ubrati. K avtentičnemu izrazu, ki življenjske izkušnje zajema kot izzive za rast,izboljšanje, prevzemanje odgovornosti in ustrezno delovanje z izbirami, usmeritvami, odločitvami.
Želodec torej “lahko govori z nami” skozi določen jezik, kot so: pekoč občutek, občutek bruhanja itd. To pomeni, da razumemo, da na primer težko prebavljamo nekatere svoje izkušnje in odnose.
Psihosomatska motnja želodca je povezana s samopodobo človeka samega, to pa zato, ker je v želodčnem posamezniku pogosto prisotna težnja, da se problemu izogne, namesto da se sooči in poskuša rešiti problem z “drugim”.
Bolečina v želodcu je torej, čeprav se to komu morda zdi nekoliko nesprejemljivo, v resnici (neprijeten, resda) zaveznik človeka. Vabi nas, da s pozornostjo in namenom opazujemo, kaj v našem življenju ni za nas. Katera izkušnja nas hočeš nočeš boli.
Najprej nas spodbudi k razmisleku in razmišljanju o konceptu “prebavljivosti”, nato pa nas vabi, da naredimo preskok v zavedanju: prepoznamo nauk in spodbudo, ki nam jo prinašajo dogodki, in jo nato cenimo, ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji.
Da bi se poglobili v psihosomatski vidik bolečin v želodcu, je koristna introspektivna preiskava, ki jo vodijo naslednja vprašanja:
- Kaj mi je težko sprejeti?
- Ali imam opravka z neprebavljivimi ljudmi ali situacijami?
- Je kaj, kar mi povzroča občutek gnusa, zavrnitve?
- Ali doživljam situacijo, ki me »peče«?
- Se mi zdi, da se z mano ravna nepravično?
- Ali lahko izrazim svojo jezo?
K tej ravni introspekcije, osredotočeni na prebavljivost, je koristno združiti nadaljnjo raziskovalno raven, ki jo vodijo vprašanja, kot so:
- Ali čutim, da lahko izrazim svojo avtonomijo?
- Ali moja samozavest omahuje?
- Ali me občutek krivde ponavadi napade čez mero in me bojkotira?
Velikokrat tudi ljudje povedo, da se jim bolečina v želodcu poslabša med prehodi v letne čase.
Ko se letni časi spreminjajo, se moramo ljudje, tako kot vsa živa bitja, soočiti s spremembo: pravzaprav je to oblika prilagajanja, ki mora biti instinktivna in skoraj samodejna.
Tveganje za poslabšanje bolezni prizadene predvsem tiste, ki se z zelo togo strukturo in malo stika z naravo, ki jih obdaja, upirajo spremembam na splošno.
Da bi pomagali želodcu, moramo spremeniti svoj življenjski slog in se vrniti v svojo prisotnost
Naj bodo naša čustva v središču pozornosti. Vedrina, ki jo želodec potrebuje, je stanje resničnega notranjega miru, ki ne more obstajati, če reakcije, strast in čustva pometemo pod preprogo.
Poskusimo najprej spremeniti tiste duševne odnose in navade, ki vnamejo želodec, nato pa izberimo ustrezno prehrano.
“Počutim se kot vulkan, ki bo kmalu počil” tudi slišimo velikokrat. Ko želodec gori kar je naprimer značilno za gastritis , to pomeni, da je v nas energija, ki želi eksplodirati.
Situacija pogosto kaže na stanje nemoči in samozaviranja, ki se ga ne zavedamo v celoti. Pravzaprav vedno iščemo zunanji vzrok, na primer, kaj smo jedli.
“To me draži” je nekaj kar včasih izrečemo.
Draženje, razumljeno kot instinktivna nestrpnost, se na somatski strani prevede v preobčutljivost, zaradi katere se prekomerno odzivamo na določena živila in določamo ranljivost želodčne sluznice. Kaj nas resnično draži?
Zavedanje je prvi korak, ki nam pomaga najti neko obliko obrambe.
Kako lahko Bachove esence pomagajo pri bolečinah v želodcu?
Naše vsakdanje življenje je sestavljeno iz običajnih, izjemnih, bolj intimnih ali površinskih čustev, ki so še vedno naša. Vsako čustvo postane telo, oskrbuje ali onesnažuje naše organe, začenši z možgani.
Želodec je eden najbolj občutljivih na senzorične vplive. Lahko kopiči čustvene “toksine”. Zato pogosto vstopa v začarane kroge, zaradi katerih zboli.
Bolečine v želodcu so torej lahko posledica napačnega vedenja ali miselnosti.
Tu lahko posredujejo Bachove esence. Poskrbijo, da organu, ki postane stalna tarča naših “obremenitev”, da se zagotovi naravno ravnovesje, poskuša ga braniti in ga zdraviti v korenu med boleznimi.
Pomoč pri čustvenih stanjih so Bachove esence. Bachovi cvetovi niso pridobljeni iz zdravilnih zelišč, ampak so energijska/vibracijska “zdravila”. Bachovi cvetovi so učinkovit odgovor, ker posegajo v čustveno sfero.
Zelo so koristni, kadar je glavni vzrok bolečin v želodcu čustvena somatizacija. Zato Bachovi cvetovi zdravijo energetski vzrok, ki podpira manifestacijo človekovega neuravnoteženega vedenja.
Kako izberemo ustrezne Bachove esence ? Na podlagi osebnosti osebe pred nami in njegovih načinov bivanja. Bolan želodec dejansko ni nič drugega kot pokazatelj psihičnega stanja v neskladju.
Zato je treba vsako cvetno esenco skrbno izbrati, tako da se zdravilo “prilega” osebi, ki jo mora vzeti.
Delamo lahko na primer na energijah, ki podpirajo tesnobo in stalne skrbi.
Bachove esence in primeri življenskih situacij :
Pine – Občutek krivde
Ljudje, ki potrebujejo Pine, imajo običajno ( ni pa nujno ) nizko samozavest in vedno menijo, da bi lahko storili bolje. Ponavadi se počutijo krive in se pretirano opravičujejo, saj se lahko celo počutijo odgovorne za napake drugih ljudi.
V psihosomatskem smislu lahko Pine pomaga “prežvečiti” situacije, ki jih oseba doživlja kot težko sprejemljive, in zmanjšuje pritisk, ki ga občutek krivde povzroča na telesni in čustveni ravni.
Esenca Pine podpira notranje odpuščanje in sproščanje bremena krivde, kar je lahko zelo koristno pri želodčnih težavah, povezanih s takšnimi čustvenimi stanji.
White chesnut- Gastritis
Če v mislih nenehno podoživlja situacije in spomine, Bachova esenca spremeni vibracijo, ki podpira to vedenje, rezultat pa je manjša somatizacija želodca.
Esenca Red Chesnut – za bolečine v želodcu zaradi družinskih skrbi
Če oseba popolnoma sočustvuje s težavami svojih družinskih članov in živi v stanju nenehne tesnobe. Esenca deluje na vibracijski ravni in pomaga, da je oseba manj obsedena s temi težavami.
Aspen – Za želodčne patologije, tesnobo in strahove brez natančnega vzroka.
Bolečine v želodcu so pogosto več kot le fizična neprijetnost; so glas, ki opozarja na notranje konflikte, neizražena čustva in življenjske izzive, ki jih še nismo “prebavili”.
Razumevanje povezave med umom, čustvi in telesom nam omogoča, da težave v želodcu prepoznamo kot priložnost za rast in spremembo.
Z introspekcijo, kot je soočanje z občutki krivde, jeze ali tesnobe, ali sprememba življenjskega sloga, lahko poiščemo globlje ravnovesje med umom in telesom.
Bachove essence pa so odlična podpora pr item. Poslušanje sporočil, ki jih telo izraža skozi bolečino, nas vodi k sprejemanju avtentičnih odločitev, sproščanju notranjih napetosti in izboljšanju kakovosti življenja.
Prav tako je ključno negovati samozavedanje in čustveno svobodo. Učenje izražanja svojih potreb in čustev ne bo le razbremenilo želodca, temveč bo omogočilo, da se notranji vulkan mirno ohladi, namesto da bi izbruhnil.
Tako želodec ne postane več tarča čustvenih preobremenitev, temveč dragocen kompas, ki nas vodi k večji harmoniji in notranjemu miru.